Curaçao
Če omenim »Curaçao«, večina ljudi dobi asociacijo na pijačo »blue Curaçao«, ki je zaščitni znak otoka, pri meni pa še zdaleč ni tako. Mislim, da tega karibskega otočka ne bom nikoli pozabila iz čisto preprostega razloga, ki se mu reče »desperately seeking a doctor«.
Vsaka zgodba ima svoj začetek, moja ga ima v zimskem NYC-ju. Ponudila se mi je priložnost, da lahko pobegnem na toplo. Vse bi dala za ta neprecenljiv občutek… A glej ga zlomka, tudi ameriški virusi ne počivajo. Po nekaj dnevnem premagovanju časovne razlike, drenjanju na podzemni, raziskovanju trgovin in kupovanju še zadnjih pripomočkov, ki jih potrebujem za križarjenje (v stilu »sicher ist sicher«), ležernem posedanju s frendi po restavracijah in kavarnah, sem začutila praskanje v grlu, ki se je razvilo v rahlo pokašljevanju. Težave z vnetim grlom imam že od majhnih nog, zato temu nisem posvečala preveč časa. Kljub temu pa mi notranji glas prišepne, da bi bilo dobro zaviti v Duane Reade in si kupiti kakšen zvarek pred poletom v Portoriko. Rečeno, storjeno. Ni lahko najti sirup dobrega okusa-ta je bil dokaj sprejemljiv. Čudo kemije. Po kratkem poletu, pristanemo na letališču v San Juanu, kjer že na letališču posnemam delo striptizete, saj na poti do prtljage odvržem odvečne kose zimskih oblačil, v škornjih pa bom izgleda morala zdržati do hotela, ker so moji japonki nekje globoko v kovčku. Vroče je. Končno je spet poletje…Dobra novica je, da bo čez dobrih 6 mesecev še enkrat-tokrat v Evropi. Imam točno 3 dni časa, da raziščem meni še neznani otok, preden se vkrcam na ladjo…Težko bo, ampak mogoče za kakšnim vogalom srečam domačina, Ricky-ja Martina, ki mi bo dal kakšen napotek. Sanjaj! Pol stekleničke sirupa sem že pogumno spila, ampak pričakovanega učinka še ni. Vročina se dobro ujema s hladnimi koktejli, nikakor pa ne z vročim čajem in limono. Res imam čuden občutek v grlu, ampak ne bi se rada že takoj začela družiti z zdravniki. Saj nimam nič proti njim, v mislih sem imela ordinacije, v kakšnih pubih pa bi šlo z lahkoto. Za nasvet bom vprašala mojega dolgoletna frenda Juana, ki je pevec na križarki. Komaj že čakam, da ga vidim.
Privajanje na ladijsko atmosfero se začne- veni, vidi…..o vici pa ni ne duha, ne sluha. Steklenička je prazna, kašelj ne pojenja, na pomoč pa mi priskoči Juanova sopevka Robbin, ki mi ponudi svojo rešilno bilko. Upam, da bo kanadski sirup pomagal. Ja, če verjameš. Pretvarjam se, da se čisto slučajno zanimam za nadstropje, v katerem ima rezidenco ladijski zdravnik. Nadležni kašelj mi začenja najedati živce. Tudi, če sem rojena optimistka, ne bo nič boljše. Nujno rabim zdravilo, zato se odpravim na konzultacijo s sestro. Seznani me, da moje zdravstveno zavarovanje za tujino ne velja na ladji in da bom storitve morala poravnati z gotovino. Znesek bo okoli 500$. Mislim, da jih je boljše porabiti za bolj pametne stvari. Ko pa pridem v Slovenijo, lahko začnem s pogajanji za povrnitev stroškov. Čudovito! Skrajni čas je, da izdelam plan B. Hmmm…Naš naslednji postanek bo karibski otok Curaçao, datum pa: 24.12. Za dobro jutro me Juan potolaži, da ne bo mogel z mano, ker imajo obvezno vajo za večerno predstavo. Opozori me na varljiv premični most-če greš iz starega dela mesta na drugo stran, moraš prečkati most, ampak ko se hočeš vrniti, most preprosto izgine. Za nameček pa se človek vpraša še po zdravstvenem stanju…haha. Tricky! Ne bo prvič, da se sama odpravim raziskovat meni še neznano področje. Najprej zavijem v stari del mesta, kjer vse vrvi od mešanega prebivalstva, živobarvnih oblačil in različnih jezikov. Glavna ulica je nekako preozka za vso dogajanje. Lekarne ni bilo težko najti, za vogalom pa sta še dve zdravniški ordinaciji, ki sta žal zaprti. V lekarni se pozanimam, kdaj se bosta odprli. Najboljše, da se vrnem popoldne, saj nihče ne ve, če bo zaradi praznikov prišlo do kakšnih sprememb. Dobim pa koristno informacijo, da je na drugi strani mesta velik zdravstveni dom. To pomeni, da bom prečkala znameniti most. Veter mi kuštra lase, jaz pa se pogumno podam na lov za mojim zakladom. Ko se bližam moderni stavbi, že na daleč zagledam bel list, ki krasi velika vhodna vrata. Zagotovo ne prinaša nič dobrega. Prav imam. Med prazniki bo stavba zaprta. Čudovito. Hitro se odpravim nazaj, da ne bi po nepotrebnem izgubljala časa s čakanjam, če bi med tem časom priplula kakšna večja ladja in bi most morali spet »zložiti«. Popoldne je, ordinaciji pa sta še vedno zaprti. Čakanje me pušča v negotovosti, zato se vrnem v lekarno. Farmacevtki povem vse o moji diagnozi, ki sem si jo zaradi pomanjkanja zdravnikov, bila primorana postaviti kar sama…brez pomoči strička Googla. Nisem je ravno prepričala. Pravi, da ni tako hudo. Izgleda, da bom morala uporabiti še malo svojih igralskih spretnosti. Hudo je in še huje bo. Za Silvestrovo pa res ne bi rada obležala v moji kabini. Malo se omehča in predlaga, da bo poklicala svojo nadrejeno. Polna upanja, še njej razložim že dobro znano zgodbo. Ni prepričana, če mi lahko da kakšen močnejši sirup brez recepta. Sama dobro vem, da v Sloveniji ne bi dobila prav ničesar. Zasmilim se ji, zato dobim sirup in šumeče tablete, ki bodo pripomogle k lažjemu izkašljevanju. Vsa vesela se napotim k blagajni, kjer hočem znesek 48$ poravnati z 100$. Nimajo dolarjev za vračalo, jaz pa nimam manjšega bankovca. Njihovega denarja pa zunaj države ne moreš zamenjati. Nočna mora se ravnokar začenja. Pošljejo me v sosednje trgovine, kjer mi bodo zagotovo zamenjali stotaka. Tako napornega dneva pa res nisem pričakovala. Napotim se v prvo trgovino, kjer dolarjev niso imeli, tudi v drugi so me razočarali, v tretji je bilo stanje popolnoma enako, ampak prodajalka je dobila idejo, da naj grem v casino, kjer imajo mednarodne valute. Odlično. Ne vem, kaj naj človek pričakuje, ko sredi belega dne previdno vstopi v hazarderski hram. Definitivno sem najbolj mlečno bela in najbolj svetlolasa v celotnem prostoru, ki je poln najbolj čudnih tipov. Joooooj! Prijazna blagajničarka usliši mojo prošnjo, jaz pa bi jo z veseljem nagradila z medaljo za pogum za delo v takšni »luknji«. Po hitrem postopku jo ucvrem. Spet se znajdem pred vrati lekarne. Z grozo ugotovim, da so vrata zaklenjena, ker mi niče ni povedal, da bodo tudi lekarno zaprli. Na srečo ljudje še vedno čakajo v vrsti na blagajni. Ko začnem mahati varnostniku, da bi me spustil v notranjost, mi pove, da je lekarna žal zaprta. Uporabim pantomimo in artikulacijo, da mu končno postane jasno, da me na blagajni čaka zdravilo, ki ga nujno potrebujem. Nič kaj navdušeno mi odpre vrata. Eureka. Še sam ne ve, da je junak dneva. Plačam, pograbim papirnato vrečko in se s hitrimi koraki odpravim v pristanišče. Juanu je res lahko žal, da je zamudil takšen pester scenarij, natančneje komedijo. Saj mi ne bo verjel niti besede…Kdo ve, mogoče pa. V naslednjih nekaj dneh svojo pozitivno naravnanost usmerjam v redno jemanje zdravil in vizualiziram krasno silvestrovanje. Nemogoče, je mogoče. Deluje!